Ritje divjih prašičev je ekološki proces, ki lahko pomembno vpliva na druge vrste in celotne ekosisteme. Zato je razumevanje prehrane divjih prašičev pomembno, saj omogoča ključen vpogled v njegove ekološke vloge in trofične interakcije ter omogoča učinkovite strategije ohranjanja in upravljanja vrste.
Predvsem v poznojesenskem času, po spravilu koruze in drugih poljščin, lahko na travnikih in pašnikih vse pogosteje opazimo sledi ritja divjih prašičev. Ta aktivnost je povezana z iskanjem beljakovinsko bogate hrane, ki je pod travno rušo – to so podzemni rastlinski deli in talne živali (predvsem žuželke in njihove ličinke).
Čeprav je ritje divjih prašičev zaradi gospodarske škode, ki ob tem nastaja, skoraj vedno obravnavano kot negativno početje, pa ima številne pozitivne vplive na ekosistem, posredno pa tudi na kmetijsko dejavnost. Z ritjem namreč divji prašiči vplivajo na lastnosti tal (npr. pospešujejo razgradnjo organske snovi, prispevajo k zadrževanju vlage v tleh); ustvarjajo nove mikrohabitate, s čimer ohranjajo heterogenost v ekosistemu in povečujejo vrstno bogastvo; s prehranjevanjem s talnimi nevretenčarji pa tudi zmanjšujejo številčnost vrst, ki lahko sicer povzročajo škodo v kmetijstvu, kot so, npr., goli polži, strune, talne sovke, navadni bramor ter ličinke majskega in junijskega hrošča.
| »Zaradi ritja je divji prašič prepoznan kot zelo pomemben »okoljski inženir«, ki vpliva na spremembo strukture in dinamike celotne življenjske združbe, vključno z lastnostmi tal, biotsko raznolikostjo in razvojem kopenskih ekosistemov.« Natasha K.E. Sims |
Nekaj zanimivih posnetkov so v lovišču Oljka (Šmartno ob Paki) v okviru projektov EOW, StepChange in CRP posnele tudi naše kamere.
