Svetovni dan okolja letos tudi o obnovi tal

Svetovni dan okolja, ki že od leta 1973 poteka pod vodstvom Programa Združenih narodov za okolje (UNEP), je postal največja globalna platforma za ozaveščanje javnosti o okoljskih vprašanjih. Letošnji v središče postavlja iskanje rešitev za obnovo tal, ustavitev širjenja puščav oz. dezertifikacije in krepitev odpornosti proti suši. V Sloveniji se poraba vode za namakanje povečuje, čeprav se je površina namakanih zemljišč zmanjšala.

K razmišljanju smo na ta dan povabili našega profesorja dr. Boruta Vrščaja, ki je na Fakulteti za varstvo okolja nosilec predmetov Geokemija okolja in Tla in okolje.

Razmišljanje na 5. junij, svetovni dan okolja

Ne vem, ali je 5. junij, svetovni dan okolja, praznik, vsekakor pa je dan, na katerega naj bi premislili svoj odnos do okolja. Zakaj? Ker smo od okolja odvisni; ker je od okolja, torej od zraka, vode, tal, biotske pestrosti …, odvisno naše bivanje, dobrobit in naše preživetje. Nekateri so optimisti in govorijo ‘za preživetje zanamcev’, drugi pa črnogledi in govorijo o ‘preživetju sedanjih generacij’. Ne vemo, koliko časa in koliko nas bo okolje prenašalo.

Vemo pa, da je nekaj treba nujno storiti. Varovati okolje, blažiti učinke podnebnih sprememb, ne onesnaževati pač pa očistiti zrak, vode in tla. Zmanjšati ogromne kupe odpadkov. Racionalno porabljati surovine in naravne vire nasploh. Zmanjšati porabo energije, zmanjšati porabo fosilnih goriv in povečati pridobivanje energije iz obnovljivih virov. In tako naprej. Sem povedal kaj novega? Nisem. O tem dnevno beremo v medijih. In do te vrstice se vsi mi strinjamo, da moramo varovati okolje. Vsekakor. Brez dileme in brez alternative. Saj smo vendar priča spremembam v okolju in podnebju.

OK. Vendar, kdo je to ‘mi’? ‘Mi’ ne obstaja. V resnici obstajamo samo posamezniki. Gre torej za osebni odnos do okolja. Kaj bo vsak posameznik storil, da bo zmanjšal svoj delež obremenjevanja okolja. Torej jaz, ti in nato moja družina, moja vas/mesto, sodržavljani, pripadniki Homo sapiens sapiens. Dokler se na načelni ravni pogovarjamo, kaj moramo storiti, ne da bi povedali, kdo in kaj ter do kdaj, so to vse odprte in neobvezujoče (mogoče celo malo modne) teoretične razprave. V njih se zdi varovanje okolja sprejemljivo in dosegljivo.

Ko pa se odločamo in zavežemo, kaj bo kdo osebno storil do nekega datuma in predvsem čemu se bo odrekel, gre pa za popolnoma drugo zgodbo. Prvi korak tako na osebni ravni kot ravni družbe, je, da se prenehamo sprenevedati in ugotovimo:

  • da tehnologije, ki jih imamo razvite in jih množično koristimo (promet, pridobivanje energije, obravnava odpadkov, itd.) v tem trenutku še zdaleč niso razvite do mere, da ne bi (močno) vplivale na okolje. In še nekaj časa ne bodo okoljsko sprejemljive do mere, da bi planet prenesel porabo naravnih virov 8, 9, 10+ milijard ljudi.
  • da gre pri varovanju okolja pravzaprav v veliki meri za odrekanja. Ki jih ta trenutek ne prepoznamo, saj smo naučeni, da potrošimo, izkoristimo, zavržemo, degradiramo. Life style site družbe. Nesprejemljivo pa nam je predvsem, kar počnejo drugi, ne mi. Npr. bogataši v privatnih letalih. Kaj pa mi sami, tisti s tanjšimi denarnicami? Ali pa t.i. velekapital: oprostite, velekapital samo koristi človekovo prirojeno željo po imeti več, posedovati, uporabiti, se zabavati in dobro živeti.

Menim, da je ob 5. juniju koristno, če vsak pri sebi poskusi odgovoriti na nekaj vprašanj. Npr.: Ali sem se pripravljen/a odreči:

  • kupovanju vode v plastenkah. Preveč energije in emisij CO2 pri prevozu do kupca in vse preveč odvržene plastike?[1]
  • veseljačenju z ognjemeti: preveč hrupa in predvsem sproščanja težkih kovin v okolje [2].
  • nakupom stvari, ki so pakirane v bistveno preveliko plastično embalažo. Ker oči kupujejo. Kar povzroča dodatne nepotrebne količine odpadkov, povečuje porabo energije in surovin za izdelavo embalaže in povečuje porabo energije ter izpuste TPG zaradi prevoza [3].
  • sledenju hitri modi. Modna industrija velja za enega večjih onesnaževalcev okolja in prispeva nepričakovano velik delež k izpustom CO2. Zavržemo preveč oblačil, ko ta niso več moderna [4].
  • smučanju, športu, ki ustvarja kupe plastičnih odpadkov (smučarska oprema, oblačila), ki je velik porabnik energije (vlečnice, sedežnice, urejanje in zasneževanje smučišč), porabnik surovin (kovinske in plastične naprave), ki onesnažuje gorski svet in degradira krajino, itd [5]?
  • turističnim potovanjem z letalom, pa naj bo to Rodos ‘v soseščini’ ali Bali na drugem koncu sveta? Ker vsak posamezen potnik na Bali (npr. LJU-FRA-DPS) in nazaj porabi 1,804 t kerozina in s tem v ozračje prispeva 5,7 t toplogrednega CO2.[6]. Približno dovolj veliko količino za dve sezoni ogrevanja izolirane enodružinske hiše.

…in tako naprej.

Gornji primeri so na prvi pogled bizarni, a so nam znani. Zanemarimo to, da je naša poraba za nekoga zaslužek in celo preživetje. Ampak preizkusimo se in premislimo. Ne gre za dejavnosti, ki so življenjsko pomembne (hrana, pitna voda iz pip, čist zrak itd.). Gre za način življenja, osebno porabo, potrebe in pravzaprav luksuz, ki pa je postal okoljsko nevzdržen za ta planet. Smo potrošniki v pravem pomenu besede. A smo se temu pripravljeni odreči? Čemu in v kakšnem obsegu?

Danes se zavzemamo za okolje, prenašamo dvoživke preko cest, kupujemo papirnate slamice za kokakolo, pridno ločujemo odpadke, ki jih ustvarjamo čedalje več, protestiramo proti vetrnim elektrarnam, hidrocentralam in sežigalnicam odpadkov ter se zgražamo nad povsod prisotno mikroplastiko. Jutri bomo zamenjali oblačila, ker niso več v modi, smučali ali potovali v trope opazovati ptice ter letovali v hotelih z bazeni na morski obali. Priznam, da zveni precej fundamentalistično. A vseeno, gre za dokaj selektiven pristop do varstva okolja, mar ne?

Ne bomo prišli daleč, če bomo od drugih pričakovali, da se omejijo v potrebah in ‘potrebah’. Varovanje okolja bo uspešnejše, ko bomo z njim pričeli tudi na osebni ravni. Žal ne gre za vprašanje ‘ali bomo’; ampak samo ‘kdaj bomo’. Zaradi potrošniške narave človeka pa je jasno, da je do pravega varovanja okolja še zelo dolga pot. Vprašanje je tudi, ali imamo voljo in predvsem ali imamo čas za preobrazbo. Ravno tako ni znano, kakšne bodo socialne, ekonomske ter politične posledice omejevanja porabe, ki zagotavlja toliko delovnih mest. A to je že druga zgodba. Velja pa o tem celostno premišljati, ker moramo najti ustrezne rešitve.

Dr. Borut Vrščaj
Fakulteta za varstvo okolja

Viri

  1. Ramirez, Rachel. 2023. The plastic water bottle industry is booming. Here’s why that’s a huge problem. CNN. March 16.
  2. Fu, Haimei, Zheng Yang, Yanju Liu, and Peng Shao. 2021. Ecological and human health risk assessment of heavy metals in dust affected by fireworks during the Spring Festival in Beijing. Air Quality, Atmosph ere & Health 14: 139–148. https://doi.org/10.1007/s11869-020-00920-9.
  3. Five sustainable packaging strategies to address climate change. 2024. Rostone Operations. https://www.rostoneopex.com/short-reads/five-sustainable-packaging-strategies-to-address-climate-change. Accessed June 4.
  4. Maiti, Rashmila. 2024. Fast Fashion: Its Detrimental Effect on the Environment. Earth.Org. January 5.
  5. Vail Resorts Announces Long-Term Wind Energy Contract and Plan to Eliminate Conventional Single-Use Dining Plastics in its ‘Commitment to Zero.’ 2024. Vail Resorts Newsroom. https://news.vailresorts.com/2018-11-13-Vail-Resorts-Announces-Long-Term-Wind-Energy-Contract-and-Plan-to-Eliminate-Conventional-Single-Use-Dining-Plastics-in-its-Commitment-to-Zero. Accessed June 4.
  6. Calculation principles – Flight Emissions Calculator. 2024. https://www.myclimate.org/en/information/about-myclimate/downloads/flight-emission-calculator/. Accessed June 4.

Foto: Pixabay