Doc. dr. Natalija Špeh in doc. dr. Anja Bubik sta v reviji Pollutants objavili članek z naslovom: Meddisciplinarni pogled na območja kraških izvirov kot virov pitne vode: primer iz severovzhodne Slovenije (An Interdisciplinary Perspective of the Karst Springs’ Areas as Drinking Water: Perusal from Northeastern Slovenia)
Kraški vodonosniki so zaradi svojih edinstvenih značilnosti podzemnega toka vode zelo ranljivi, kar jih naredi dovzetne za onesnaženje in opuščanje. Študija primerja aktivni kraški vir pitne vode (Ljubija) z opuščenim (Rečica) z namenom ocene kakovosti izvirske vode in tveganj za varstvo, zlasti ker je pomanjkanje vode aktualen problem v sušnih poletnih obdobjih. Povodji Ljubije in Rečice, ki sta ožje določeni kot vodovarstveni območji (VVO), smo spremljali celo koledarsko leto (januar–december 2020). Podzemna voda (GW) in površinska voda (SW) sta bili analizirani dvakrat mesečno, v suhih in popadavinskih pogojih, v skladu z evropskimi in nacionalnimi smernicami. Meddisciplinarni pristop je povezal naravne razmere in človekove vplive, pri čemer smo kakovost vode ocenjevali glede na količino padavin, hidrogeografijo in druge značilnosti pokrajine. Po slovenski uredbi (mejna vrednost 50 mg/L) je vir Ljubija pokazal stabilno kakovost vode z nizko vsebnostjo nitratov (povprečno 2,6 mg/L) in minimalnim vplivom človeka. Povodje Rečice se je izkazalo kot bolj ranljivo; njen podzemni vodni vir je bil zaradi organskega onesnaženja izključen iz pitne rabe že od 90.-ih let preteklega stoletja. Dodatno tveganje so predstavljale kraške hidrogeološke razmere na območju. Leta 2020 je bila povprečna koncentracija nitratov v Rečici 6,0 mg/L. Rezultati poudarjajo potrebo po dopolnitvi usmeritev in vrednosti v pravilnikih za spremljanje, zlasti za naravno bolj občutljive kraške vodne vire, z namenom varovanja kakovosti (pitne) vode in zagotavljanja dolgoročne rabe.
Članek je dostopen tudi na spletni povezavi: https://www.mdpi.com/2673-4672/5/3/19 in PDF obliki.